Objavljeno 6.08.2008
življenje ni potica.
ta “slavni rek” mi je povedal moj ati. Sprva sem ga samo čudno gledala,a sem si čez čas prišla gor, da to pomeni, da nam v življenju ni lahko. probližno.
ampak. po mojem mnenju življenje je potica. včasih bolj opotičena, včasih manj.
za sebe bi trenutno rekla, da se tale opotičenost spreminja iz minute v minuto. no. iz ure v uro pa res.
Gremo spat. preden sem včeraj zaspala, sem pogledala na uro. gLejga zlomka! od kdaj je čas hitrejši? ali pa sem jaz počasnejša? no ja. spet sem imela vprašanje, s katerim sem si potem lahko polnila glavo, dokler nisem zaspala. Zaspim. sanjam. sanjam. sanjam. o pikniku na travi (pred cerkvijo?!). čudno se sliši. Pa vendar je bilo lepo. mogoče že samo zaradi tega, ker sem bila v svojem svetu. Ker sem za hip lahko pobegnila od vseh. ampak. “BUUUUM”. že smo nazaj. ven iz sanj. v realnem svetu. divjanje po bajti, tuljenje siren. gasilci. Prosim? nič jasno. Dopovedovanje, da nam gori oštarija nič ne zaleže. še kar ne dojamem. dejansko dojamem šele ko vidim. Groza! Kuhna je fuč. Gremo naprej. Prihajajo delavci. Začne se akcija. jaz pa domov & v bolnico.
Danes je bilo prav “prijetno”, ker ni bilo nobenega pregleda. Samo naročanje. Iluzija. zdelo se je, da bo prijetno. že na informacijah se je zakompliciralo, ker niso vedli kam bi me dali. Čakanje v vrsti me ubija. danes pa sem stala tam 15-20 min. tu nekje. in proseče gledala tamkajšnjo sestro, naj mi že vendarle pove kako in kam. Sestra pa mi je samo namenjala neke “čudne” poglede, medtem ko je govorila po teLefonu. Okej! sporazum. gremo. Stojimo. pred vrati. & čakamo. čakamo. Pogled na uro: 10: 15. iz ušes mi gre para. stojim pred vrati. v čakalnici. v ordinaciji slišim pogovor in smeh dveh sester med pitjem kave. Napis:” Hvala, ker NE trkate” pa me dela nemočno. čakam, čakam. čez čas. pride ven sestra, me pogleda & mi reče. “kaj pa vi tako razburjeno izgledate?” Prosim?. razburjeno?. ah kjeeee. z veseljem čakam pred vrati. itaq nimam kej druzga za počet. okej. dobim datum. Gremo naprej! sedim v drugi čakalnici. pride sestra. sprva me čudno pogleda. in mi reče da sem na narobnem oddelku. ampak! me posluša, ko ji razložim, da so me sem poslali, in da imam dovolj tekanja po bolnici, ker me vse boli. vzame napotnico. čez čas me pokliče noter & mi pove da je urejeno. V petek imam pregled! Juhuhu za take sestre!
Gremo domov. Končno!
Doma počakam na kosilo. Testenine. Mnjam. naah. zdej sm pa zaspana. Spravim se v postlo. Moj (pre)dragi pa bi gledal film. ampak si premisli. zleze k men. me stisne, cmokne & mi da vedet da bo vse qL. počaka z mano da zaspim. nč ne sanjam. zbudim se. Pogledam na uro. Prespala sem celo popoldne. Moj (pre)dragi pa je pomagal svoji bodoči “tašči” pri opravilih (pokosil je travo, opral preproge, požagal posušeno češnjo..) - To je bil tisti moj “bolj opotičen” del dneva.
Zdej pa sedim tu. & ob pisanju bloga sanjam (mogoče so res samo sanje…pa vendar):
- da bom sedela za ogromno mizo
- z svojim laptopom
- skodelico tople & dišeče kave
- v svojih pisanih copatih
- na pisani preprogi
drugače povedano: NA SVOJEM!
Pravo olajšanje duše.
ćiao!
Evo me!… pa sm nazaj. recimo, da sm si zdej oblubla, da bom pisala blog vsak dan. redno. :D… no ja 
), nato pa sveži, še topli marmeladni rogljički & svež pomarančni sok. mnjam :D..u svojo (novo) veliko torbo sem na hitro “zmetala” : sončna očala, kremo, brisačo, kiklco.. nataknala svoje Flip-flopke & jo mahnila na plažo. Drugega itaq nism nikol rabla. :).. tudi kadar sem bila kaken dan bolj zaspana & zasanjana sem se na plaži hitro prebudila. Predvsem je na mene vplival tist značilen morski “Luft” & vsi tisti ljudje, ki so se v plesu brezskrbno prepuščali sončnim žarkom.
) na kavico. naši “športniki” pa so že iskali aktivnosti za pozneje. ja. bilo je zelo pestro. od odbojke na mivki, do vožnje z banano.. in še, in še, in še…
