V tišini je vse. A le v besedi se vse razpre.

“4.35. ojoj budilkaa…zakaj že?…ne šeee…sam še mal. prosim čisto, čisto malo. še 5 min! Grr…” OK. postavimo se na noge, prečekiramo če mamo use, in odcaplamo…obujemo čeule…se še za 5 min usedemo, da si spočijemo od napora…in nato počasi, res počasi vstanemo in gremo skozi vrata. Hladen zrak me sicer malo zbudi, a še vedno nisem preveč navdušena. Med hojo proti avtu se vztrajno prepričujem,  kako sem spočita, kako sem naspana… Oh ja! pozitiva velja!…vsedem se v avto. “kje so spet čigumiji?! “…brez teh pač ne gre .  Ključi, avto se prižge & že se odpeljema. Odpeljema se novemu dnevu naproti. Verjetno bo naporen, a zjutrajšni pogled na sončni vzhod je bil prečudovit. Rumena in oranžna zavite v toplino vzhajajočega sonca…Baterija energije…Moč!…občutek, topline in jaaaaaaa …Vredno je bilo vstati, čeprau z malo muke, ampak bilo je !…

Tako sem polna ustvarjalne energije sedla za računalnik in se lotila izdelovanja svojega prvega portfolia. In tri ure kasneje lahko rečem, da je uspešno izdelan! Slike so končno vse izbrane in obdelane. In čez dve urce se gre tiskat. ….

S tem je jutro skoraj popolno. Manjka mi le še :

<3

***